
Ustavimo se, globoko vdihnemo in premislimo, kaj zapisati v našo spominsko knjigo
Stara sem 57 let.
Z Rupovškim poljem sem se seznanila pri štirih letih, ko smo se na njegov rob priselili iz Stare Ljubljane. Žalost za izgubo Grajskega hriba je kmalu prekrilo navdušenje nad prostranim Rupovškim poljem s pravilnim trikotnikom Storžiča v ozadju. Vsak dan, v vseh letnih časih, je bilo prostor radostnih doživetij. Tukaj sem se učila delati kolesa, premete in salte. Tukaj sem streljala z lokom, ki mi ga je oče izdelal iz leskove šibe. V vetrovnem vremenu smo s starši spuščali zmaje, tako kot družine prijateljev iz vrtca. Pozimi so me skozi snežno gaz peljali na sankališče pod cesto ob hrastih. In potem še na tisto na Mali Rupi, kjer so sanke dobile večji pospešek, da smo otroci kar vriskali od razburjenja. Tukaj sem prvič stopila na smučke in osvojila prve smučarske zavoje, preden so me peljali na velika smučišča. Kot šolarji smo se otroci sami odpravljali na Rupovško polje in naprej na Ovčana. Kotaleč smo se spuščali po hribčkih, se skrivali v koruzi, plašili jate prepelic in občudovali ljubke srne. Z lesenimi meči smo uprizarjali tudi prave vojaške bitke, na Ponijih pa smo poleti odbrzeli do Kosorepa, kjer smo izvajali vratolomne skoke v tolmun. Pogosto smo zamudili tudi kosilo.

Foto: Val Slana
Ob deževnem vremenu se je na travniku za stadionom nabrala velika luža, pravi mali bajer. Če si skočil vanj, je voda špricnila do ušes in še više. Pozimi pa je ta velika luža tudi nadvse privlačno zamrznila, da smo se lahko po njeni površini tudi zadrsali.
Ko smo malo odrasli, smo se na polju srečevali na sprehodih skupaj s štirinožnimi prijatelji. Tem so se kmalu pridružili tudi naši otroci. In zgodba se je ponovila: kolesa, premeti in salte, sankanje na hribčkih, streljanje z leskovim lokom, spuščanje zmajev, skoki v luže, kotaljenje po hribčkih, leseni meči, skrivanje v koruzi, skoki v tolmun. Če pa so na polje pripeljali še traktorji, smo bili starši fantičkov »pečeni«. Otroci bi jih ure in ure opazovali. Tudi ponoči smo na Rupovškem polju imeli kaj početi: otrokom smo predstavljali ozvezdja, lunine mrke in občudovali Perzeide.
Nekateri od nas po Rupovškem polju zdaj tečejo že tretji krog skupaj s svojimi vnuki.
Tega zaklada pa nikakor ljubosumno ne skrivamo. Delimo ga veselo z vsakim, ki nas obišče. Prenekateri poslovni pogovori se nadaljujejo ob sprehodu čez polje, v jesenskem času tudi z bero gob na Ovčanu in nato slastno večerjo; obiskom iz tujine z veseljem razkažemo tudi naravno dediščino, ki nas obdaja.
Rupovško polje je tako neizčrpen vir novih in novih zapisov v »spominsko knjigo«.
Te radostne zapise pa bi sedaj vrstniki s sankališč na Rupovškem polju, vrstniki, ki so z nami spuščali zmaje in dirjali s Poniji do Kosorepa, želeli prekriti s sivo betonsko oblogo in povoziti in zadušiti s hrumečim in nesnažnim prometnim ožiljem.
Še je čas, da se ustavimo, trikrat globoko vdihnemo in premislimo, kaj dodati v našo skupno spominsko knjigo.
Janja Ošlaj